UPANJE UMRE ZADNJE

Moja zgodba se je začela pred 8 leti s prvo zanositvijo. Nosečnost naju je zelo presenetila in zaradi takratnih okoliščin sva se odločila, da nosečnost prekineva. Tega dejanja ne opravičujem, a takrat nisva zmogla drugače. Čeprav sem imela umetno prekinitev nosečnosti, sem si otroka globoko v sebi želela.


Pred dobrim letom sem ponovno zanosila. Seveda je bil otrok zelo zaželen. Nosečnost je potekala normalno, nato pa se je nenadoma prenehala slabost. To je bil najbolj očiten razlog, da se je otrok nehal razvijati. Na pregledu ni bilo utripa, zato sem v 10. tednu nosečnosti imela zadržani splav (missed abortus). Bil je premajhen. Rast se je ustavila v 6. tednu nosečnosti. 


Izguba me je zelo prizadela, saj sva si otroka zelo želela. Zaradi načrtovanega splava sem imela močan občutek krivde, saj sem spontani splav dojemala kot kazen, ker sem prejšnjega otroka splavila. Pogovor mi je pomagal, vendar je bilo vseeno zelo težko. Bližnji so me tolažili, a so me hkrati tudi prizadeli z raznimi izjavami. "Vse je za nekaj dobro." Le kaj je lahko dobrega v tem, nisem mogla razumeti. Izgubila sem svojega otroka.

 

Hkrati so se v meni pojavljali dvomi ali bom še lahko ponovno zanosila in donosila zdravega otroka. Možnost za zanositev se vsako leto zmanjšuje, jaz pa sem se približevala 35. letom starosti. Imela sem občutek, da je zame prepozno. Morda nikoli ne bom mama. Mož me je podpiral in spodbujal, da ni še vse izgubljeno.


Žalovanje je bilo močno in dolgo. Pojavili so se težki trenutki. Ko sem šla skozi to bolečino, mi je pomagalo, da sem lahko o tem govorila. Veliko mi je pomenilo, da so me drugi poslušali. Vem, da je bilo včasih drugim hudo in težko, zato jih nisem želela obremenjevati. Zaprla sem se vase in globoko v sebi trpela.

 

Prišla sem do točke, ko sem opazila, da tako ne bo šlo. Življenje gre dalje z otrokom ali brez njega. Midva sva družina. Skupaj sva zaradi sebe in ne zaradi otroka. Odšla sva na dopust in odmislila željo po otroku. Sproščenost in neobremenjenost je pripeljalo do tega, da sem se vrnila noseča. Po 9. mesecih od spontanega splava se je pokazal plus. Moja tretja nosečnost se je srečno končala in na svet je pokukal pravi »korenjak«. Enomesečni sin nama vsak dan pričara posebne trenutke.


Izgubi sem prebolela, vendar pa ne bom nikoli pozabila svojih izgubljenih otrok. Bila sta v meni in priznavam ju za svoja. Priznam, da mi je zdaj, odkar imam to majhno »stručko« veliko lažje, vendar pa prejšnjih dveh angelčkov ne bom nikoli pozabila.


Ne obupajte prehitro. Morda vas za vogalom čaka sreča.

 

srečna mamica

BI ŽELELI DELITI VAŠO ZGODBO

Telefon številka: 040 558 322

© 2017 nikolipozabljeni.com  |  Izdelava: Tomaž Konajzler