Najina štručka z imenom Višnja

Gledala sva jo. Najino deklico, Žanin. Zelo je velika. Kdaj se je obrnil ta čas? Še ne dolgo nazaj je bila dojenček. Kar na enkrat pa so njeni prstki zrasli in dojenčkov okrogel obrazek je postal dekliški. Zelo rada ima družbo, obožuje otroke in dojenčke. Tako sva se tudi midva odločila, da je prišel čas, da dobi sestrico ali bratca ter midva še enkrat občudujeva ta majhen okrogli obrazek in majhne prste, ki bodo ponovno hitro zrasli.


Skoraj leto dni je minilo, preden sva zagledala plus na testu nosečnosti. Vesela in presenečena, da bova ponovno starša mali štručki. Žanin se je veselila, da bo dobila dojenčka in vedno pokazala na moj trebušček. Med nosečnostjo sem bila pogosto utrujena, nekaj časa so se pojavljale slabosti, nato pa se je vse umirilo. Zame je bila nosečnost na trenutke stresna, saj se je prva nosečnost končala s spontanim splavom. Takrat naju je zapustila Pikica. V takšnih trenutkih sem se tolažila, da me je strah samo zato, ker sem že imela slabo izkušnjo in se temu nikakor ne morem izogniti. Poskušala sem optimistično razmišljati, vendar mi ni najbolje uspevalo. Do prvega pregleda se je zelo vleklo. Ko sem na ekranu zagledala utrip srčka sem si oddahnila in bila zelo srečna, da je najina štručka živa. Žanin je božala moj trebušček in kmalu je sorodnikom sporočila veselo novico. Na naslednji pregled sem bila naročena čez mesec dni in živčna vojna se je zame šele dobro začela. Ure, dnevi so se vlekli, da ne govorim o tednih. Upala sem, da se bom po opravljeni nuhalni svetlini znebila strahu. Takrat bo manjša možnost za splav in bom izven kritičnega obdobja. Zadnji vikend v maju smo se odpeljali na Sočo, kjer smo uživali v naravi in sprehodih ob modrozeleni reki.

Naslednji dan sem opazila izcedek. Najprej sem mislila, da je to čisto slučajno, zato nisem takoj zagnala panike, saj sem že slišala, da se je pri nekaterih nosečnicah pojavilo in ni bilo nič resnega. Dan kasneje pa se je pojavila sveža kri. Klicala sem ginekologa in ker ga nisem dobila sem se odpravila tja, vendar v zdravstveni dom nisem prišla, saj imajo zaradi Covid-19 še vedno stroge ukrepe in nenaročene paciente ne spuščajo v zdravstveni dom. Z možem sva se odpeljala na urgenco.


Na ginekološkem oddelku v Brežicah so mi prisluhnili. Dežurni ginekolog me je pregledal in nato opravil ultrazvok. Gledam v ekran in ne vidim utripa. V glavi mi razbija. »To se ne dogaja. Naj reče, da je najina štručka živa in zdrava.« Ginekolog vztrajno išče srček, ampak zaman. Izmeri velikost, ki tudi ne ustreza starosti. Nato reče: »Gospa, žal mi je za izgubo.« Diagnozo potrdi še njegova sodelavka - ginekologinja. »Ne, ne, ne. Spet ista zgodba. Zakaj se mi to dogaja?« se mi je v glavi vrtelo na tisoče vprašanj.


Pridem v čakalnico, kjer me je čakal mož. Tudi sam je imel slab občutek, a po drugi strani je upal, da se moti. Vse kar sem mu v solzah lahko povedala je bilo le to, da sva izgubila najino štručko. »Kaj? Zakaj? Kako?« ni mogel dojeti, da sva se ponovno srečala s spontanim splavom. Sledil je postopek s tabletkami. Doma sem dobila krče in krvavitev je bila močnejša, sledil je splav. Čez dva dni so me sprejeli na oddelek, kjer se je nadaljevalo. Vsi zaposleni so bili prijazni in ustrežljivi. Ginekologinja mi je namenila razumevajoč pogled in rekla: »Gospa, ne bom vas spraševala kako ste, vem da ste žalostna, ker se je to zgodilo.« Kljub žalosti mi je to zelo veliko pomenilo. Malo sočutja in prijaznosti je vse kar sem potrebovala v tem trenutku.


Naslednje dni sem veliko počivala. Počutje je bilo slabše kot pri prvem splavu. Bolečine v trebuhu so bile močne še teden dni. Zdaj sem bolj pazila nase. Žanin je šla na počitnice k moji sestri, tako da sem se lahko soočila z bolečino; telesno in duševno. Z možem sva se odločila, da takoj izbereva ime. Ime morava imeti, da lahko govoriva o najinem otroku in ne o plodu.


Mož je imel občutek, da bova dobila deklico. Jaz nisem imela občutka glede spola, vendar je sama nosečnost za seboj pustila sladko-kisli priokus in rast otročka je dosegla velikost višnje, ki pa so bile ravno v tem času zrele. In zato sva najinega tretjega otroka poimenovala Višnja.


14 dni po splavu smo odšli na morje, kjer smo se sprostili in se bolj povezali. Poslovili smo se od Višnje. Ker ni mogoče imeti pogreba v zgodnji nosečnosti, smo se od Višnje poslovili na svoj način. Samo mi trije. S čolnom smo se odpeljali na morje, kjer smo v vodo spustili rožice in ji povedali kako zelo jo imamo radi. Žanin ji je poslala poljubček in rekla »papa, papa«. Trenutno še ne razume, a vem da bo prišel dan, ko ji bom morala razložiti kje sta njeni sestrici.


Po splavu sem najbolj občutila ogromno praznino. Predvidevam, da je vez med mamo in otrokom podobna kot navezanost dvojčkov. Kot bi delček mene izginil. Kot da bi mi nekaj vzeli. Delček žalosti je s svojo prisotnostjo, nagajivim nasmehom in živahnostjo nadomestila Žanin, ostalo pa bom morala sama predelati. Družini in prijateljem sem zelo hvaležna, saj so mi stali ob strani, mi prisluhnili in so mi v veliko oporo. Po prvi izkušnji so ugotovili, da je v tolažbo ravno to, da se pogovarjamo o Pikici in zdaj tudi o Višnji, saj bosta vedno del naše družine.


Želiva, da se v naši družini o vseh najinih otrocih odkrito pogovarjamo. Trenutno imava dva otročka na nebu in enega na Zemlji.

Zadnje objave
  • Facebook Basic Square
Sledite nam na

Telefon številka: 040 558 322

© 2017 nikolipozabljeni.com  |  Izdelava: Tomaž Konajzler