Skozi srce očeta


Skozi njen obstoj sem spoznal, da biti oče ne pomeni, da otroka vzgojiš, ampak predvsem, da ga začutiš. Najine deklice nisem tako dobro poznal kot moja žena, ki jo je nosila. Očetje smo v začetku nekoliko prikrajšani te povezave z otrokom, saj je mati tista, ki otroka nosi, varuje, hrani ter mu nudi ustrezen razvoj. Zato je vez med materjo in otrokom tako posebna in čuteča. Vendar to ne pomeni, da ob izgubi nisem trpel. Izguba me je prizadela. Morda tega ni bilo opaziti, saj sem želel biti opora ženi. Pikica me je naučila čutiti. Hkrati mi je pokazala, da na posebne trenutke ne čakam več, saj nikoli ne veš, kdaj se lahko končajo. Nekaj tednov, ko je Pikica še živela, je vse, kar nama je ostalo od nje.


V novi nosečnosti sem izkoristil vsak dan. Spremljal sem rast najine deklice. Izkoristil vsak trenutek, da sem ji kaj povedal, pobožal trebušček in predvsem pozitivno razmišljal. Včasih je bilo optimizem težko obdržati, glede na pretekli dogodek. Priznam, bilo me je strah.


Doletela naju je izkušnja splava. Pikica ima posebno mesto v mojem srcu. Za naju je bila bolečina zelo ostra. Splav otroka pusti v nas grenko sled. Nekaterim manjšo, drugim večjo. Meni osebno pa je smrt rojenega otroka še hujša. Ne morem si predstavljati kako hudo je staršem, ki jih zapusti rojeni otrok. Danes, ko gledam najino deklico Žanin, si ne morem zamisliti dneva brez nje.



Andrej

Zadnje objave
  • Facebook Basic Square
Sledite nam na

Telefon številka: 040 558 322

© 2017 nikolipozabljeni.com  |  Izdelava: Tomaž Konajzler