Temni dnevi v veselem decembru


Boli me, ko zagledam sporočilo mamice, ki se je pravkar poslovila od svojega otroka. Skoraj ni dneva brez slabe novice. Toliko izgub. Namesto, da bi bilo več rojstev, je vedno več spontanih splavov in prezgodnjih porodov. Zakaj?


Pred letom dni je bil mesec december natrpan z zaključnimi praznovanji. Občutila sem prazničnost, povezanost z družino kot že dolgo ne tako. Res je bil za naju poseben, saj sva se veselila najinega prvega otroka. Veselila sva se nove vloge. Vloge starševstva. Vse je teklo kot po maslu. Veselje decembrskih dni v krogu družine in prijateljev. Klub veselju pa se je v meni porajal dvom, da je nekaj narobe. Nestrpno sem pričakovala pregled pri ginekologu in njegovo potrditev, da je vse v najlepšem redu.


Božični večer je bil poln veselja, potem pa se mi je manj kot v minuti sesul svet. Pregled pri ginekologu je potrdil moj dvom. Soočenje s kruto resnico, da najin otrok ne živi več. V trenutku se je vso veselje in pričakovanje na najino Pikico prevesilo v žalost in razočaranje. Veseli december, čas praznovanja se je spremenil v nočno moro.


30.12. sem imela v bolnišnici splav. Bilo je grozno. Kmalu je sledilo novo leto. Kako naj praznujem? Kako naj bom dobre volje? Nisem se mogla veseliti. Bilo je težko. Nisem in nisem mogla misliti na nič drugega, kot na najinega izgubljenega otroka.


Prazniki so mi bili odveč. Čakala sem, da se končajo. 3. januarja, na moj rojstni dan sem si želela le to, da bi najina Pikica živela. Nisem imela moči praznovati. Čestitke za rojstni dan so prihajale, a meni je bilo grozno. Vse lepe želje mi niso vrnile otroka. Želela sem si, da bi dobra vila zamahnila s čarobno palčko in mi izpolnila to gorečo željo, a je ni bilo.


Življenje je razgibano in nas vodi po različnih poteh. Včasih so te poti težko prehodne, a prehodimo jih lahko le, če imamo močno voljo in vztrajnost. Bili so naporni in težki dnevi, tedni in meseci, katere sem z močno voljo obrnila na bolje. Nisem imela možnosti svoje Pikice roditi in jo vzgojiti, sem pa zato naredila vse, kar sem lahko. Težke trenutke sem spremenila v priložnost. Ustvarila sem spomine na njo.


Izgube bližnjega so vedno zelo boleče, med prazniki so še toliko težje. Vsako leto nas spomnijo na ta nesrečni dogodek. Kljub temu, da je zbrana vsa družina, vemo, da nam nekdo zelo zelo manjka.


Pikica, manjkaš mi in vedno boš. A sem hkrati vesela, da si mi dala to moč, da me obletnice ne pahnejo v žalost. Žalovanje je prerastlo v praznovanje. Praznovanje ljubezni in obujanje lepih trenutkov nate.


Mineva eno leto odkar sva se veselila tvojega prihoda in odkar sva te izgubila. Z najino ljubeznijo živiš in ne boš nikoli pozabljena.



Knjiga Vedno v najinem srcu - Kako preboleti bolečino po splavu


https://www.nikolipozabljeni.com

Zadnje objave
  • Facebook Basic Square
Sledite nam na

Telefon številka: 040 558 322

© 2017 nikolipozabljeni.com  |  Izdelava: Tomaž Konajzler