OBRED – Razmišljanje, kako se posloviti od nerojenega otroka

Pisala sem in pisala. Izlivala sem svojo bolečino in razmišljanja na papir in tako je nastala knjiga VEDNO V NAJINEM SRCU – Kako preboleti bolečino po splavu. V nadaljevanju je razmišljanje moje prijateljice Nine. Na eno poglavje iz knjige mi je odgovorila s pismom in me je ganila do solz ter odprla srce. Morda ga tudi vam.

OBRED – Razmišljanje, kako se posloviti od nerojenega otroka

Ne gre mi, da se ne bi vprašala o zavedanju tega drobnega bitja, ki raste v ženski in potem po nekem kratkem ali daljšem obdobju se njegov razvoj ustavi in temu sledi splav ali nekatere ženske rodijo mrtvega otroka. Kakšne duše si izberejo to izkušnjo, da samo ta en del življenja v maternici preživijo tukaj na zemlji? Če vzamem tezo iz knjige, ki jo ravnokar prebiram, da je vse dobro. Kaj je lahko v tej situaciji, ki je tako huda, težka, polna solza, trpljenja, bolečine, itd. dobrega? Kako je moč na to izkušnjo pogledati drugače?

Ob tem se mi porodijo vprašanja. A se ljudje zavedamo življenja v maternici? A se ljudje zavedamo, da gre že od trenutka spočetja, ko se jajčece oplodi, za novo življenje? A se ljudje zavedamo, da je to dejansko bitje, ki sicer fizično še nima oblike, kot jo poznamo, a to drobceno bitje ženska-mati čuti. To bitje raste v njej od tistega trenutka spočetja. To bitje čuti njen utrip, njene besede, dejanja, okolico. Vse, kar ga obdaja, zaznava. Koliko ga ženska čuti in kdaj, je verjetno veliko odvisno od tega, koliko sta se s partnerjem o tem bitju predhodno pogovarjala, ga pričakovala, si ga želela in ga na koncu tudi dočakala, saj je prišel med njiju, pa čeprav le za kratek čas. Torej njegov utrip, ki ga kasneje prvič lahko začuti, njegovo rast in razvoj telesa, ki se razvija in potem s časoma tudi vidi, vse to nam je potem že veliko lažje opredeliti s čutili, vedenjem. Ta faza je, mislim, da od tukaj naprej dobro poznana večini. A faza pred to, ko še ni tako močno videna in zaznana, mislim, da to fazo poznajo samo one, ki so otroka že nosile. Tiste za kratek čas, pa še toliko bolj, saj po takšni izkušnji, kot je izguba otroka, nihče ne ostane ravnodušen. Zato se zagotovo že takoj ob spočetju veliko dogaja, pa morda se ljudje tega niti ne zavedamo toliko, ali dovolj, oziroma jaz bi rekla, da premalo. Nihče ne govori o tej predhodni fazi, recimo do tretjega meseca. Mnoge ženske o njej molčijo. Zakaj? Morda obstaja verjetnost, da se kaj zalomi. Tako se je tudi moji dragi osebi. Zalomilo, ne bi na to izkušnjo tako gledala. Zagotovo je globoko spremenilo njo in partnerja. A iz mojega videnja, slabo samo do te mere, da ta trenutek ni ta zgodba dobila svojega življenja fizično na zemlji, samo toliko. Vse ostalo nefizično, mislim in verjamem, da še močno živi, diha, gleda, opazuje, namiguje, veliko več, kot je človek to morda ta trenutek, v takšnih občutkih in s takšno izkušnjo sposoben zaznati. Seveda razumljivo, ker je pod vsemi občutki, ki so tako močna, globoka in težka, da so ga premaknila, da ta trenutek tega niti ne zaznava, saj to ni pomembno. Vsak trenutek seveda posveča misli, da to bitje danes ni več v njej in ni več ob njem. Z vsem spoštovanjem je to

seveda potrebno razumeti in res, samo čas celi vse rane. Zaceli jih ne nikoli. Vedno ostane sled, zelo velika, in povsem razumljivo, ker nas je ona potisnila tja globoko v nas, kjer še nismo nikoli bili, ali pa nismo pogledali tja že dolgo. Spomnila nas je, kako je tam, pokazala nam je, kako jo je potrebno spoštovati, kako prav nič ni samoumevno, tudi to, da se ženska ima rada in zna postaviti mejo, zase, za partnerja, družino. Vemo komu bo dala prednost. Po takšni izkušnji zagotovo. Zato sem prepričana, da nas je ta duša vse okoli nje veliko prišla naučiti. Tudi mene. Postavlja mi veliko vprašanj in ne da mi miru. Morda je njena duša veliko večja od moje fizične, ki je utelešena moje tukaj na zemlji. Kako naj to izvem? Če vzamem zopet razmišljanje iz prebiranja te zadnje knjige, da smo vsi eno, mi zastane dih. A tudi s temi dušami smo vsi eno? Torej če smo vsi eno, potem je ona tudi tukaj, del nas? Moji občutki pravijo, da ne. Mi vsi na zemlji smo eno, te duše, ki jih ni tukaj med nami, se rade družijo brez nas. Pametno. Tudi jaz bi verjetno isto želela, ko se enkrat poslovim od tod. Vendar to ne pomeni, da one nimajo dostopa do nas in mi do njih. Da, to drži in verjamem. Torej lahko se poslovimo, od vseh njih, z vsem spoštovanjem, ljubeznijo, saj jih ne želimo zadrževati več tukaj in jim hkrati s tem omogočimo svobodo njihovega življenja dalje ter povezanosti, ki za vedno ostane z nami. Zakaj? Ker so del tiste družine, kjer so se rodili. Ta družina ni več ista, kot če te duše ne bi bilo med njimi. Ta družina, ko bi jo znali pogledati drugače, je še veliko več. Zakaj? Ker ima člana, ki je lahko vedno z njimi prisoten, nikoli ne vedo, kdaj točno, kaj mu je všeč in kaj ne. Torej nikoli nihče od njih dejansko ni več sam. Morda je vedno ravno z njim ta duša. Meni se je ob tem odprlo srce in utrnila solza. Zakaj? Potem človek ne more več trditi, da te duše ni, saj ne ve, ali je res ni, ali je morda samo on slep, gluh in ni dovolj v sebi, da bi se je zavedal, jo znal začutiti, jo kdaj ogovoriti, ji kdaj kaj lepega prišepniti. O seveda, tukaj so naše omejitve. Ali jih zmoremo preseči? Zagotovo. Kdaj? Čas bo pokazal svoje.

Jaz sem prijateljici in njeni Pikici hvaležna, saj teh nekaj minut pisanja zagotovo nisem bila sama. Ona je bila ob meni, želim si samo, da bi tudi tebi draga moja s časoma uspelo, vse to, kar sem zapisala, začutiti. Jaz verjamem v to, da ti bo. Le dovoli si. Rada te imam.

Nina

Zadnje objave
  • Facebook Basic Square
Sledite nam na

Telefon številka: 040 558 322

© 2017 nikolipozabljeni.com  |  Izdelava: Tomaž Konajzler